Bolni otroci

Velikokrat so to gibalno moteči otroci, ki nimajo gibalnih težav, ampak ima njihovo gibanje neprimeren izraz. Zato se okolje negativno odziva, njihova samopodoba pa to sprejema. Pri trenerjevem delu so tako moteči, predvsem pa motijo tudi ostale. Trener mora drugim pokazati, da bo s takim otrokom, ki moti in delovno pozornost obrača nase, opravil predvsem sam. Zato skupino najprej umiri, da lahko nemoteno nadaljujejo z vajami. Največje težave nastopijo, ko je skupina skupaj, npr. pri uvodnih vajah ali pa v osrednjem delu, ko trener delo razporeja in so navodila za vse enaka. Dosegli naj bi predvsem to, da bi skupina otroka sprejela takšnega, kakršen je, ne bi mu pa posvečala dodatne pozornosti, ki bi jo želel tak otrok izsiliti. Ko otrok spozna, da se skupina ne obrača nanj, se ponovno vključi v vaje. Tako se postopoma vključuje v delo in postaja manj moteč. Z individualnim delom in primerno vadbo postane tak otrok zelo sposoben. Z dopuščanjem različnosti imamo pri vodenju otrok manj težav. Če ustrezno ukrepamo, pa otrok sam sprevidi, da njegovo vedenje ne ustreza tistemu, kar si želi. Z dozorevanjem in novimi občutki se otrok ustrezno spreminja. Proces je postopen in otrok potrebuje svoj čas za to. Imeti mora možnost socialnega dozorevanja, sam mora spoznati, kdo je, da je včasih glavni, včasih ne. Z vajami in delom v skupini bo otrok spoznaval, da obstajajo tudi drugi in da so drugačni. Poskušal jih bo razumeti, če si želi pridobiti njihovo pozornost in naklonjenost.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *