Ljubezenska pravljica

Prihaja pomlad. Zaljubljenca stegujeta roke drug proti drugemu, a se nikakor ne dosežeta. Zato si pišeta pisma. Ne drug drugemu, ampak predsedniku vlade, ker želita, da ves vesoljni svet izve, kako globoka je njuna ljubezen. Brežice in Krško iščeta matičarja, ki ju bo združil v srečno pokrajino s kopico otrok in jima na poročno mizo postavil odlagališče radioaktivnih odpadkov, drugi blok nuklearke, ptiča, ki bo vstal iz pepela, vojaško letališče in nekaj hidroelektrarn. Srečno razodetje, da zaljubljenca ne moreta drug z drugim in tudi ne drug brez drugega, pa vendarle počasi razjeda zavist istospolne usmerjenosti. Krško je kar nekoliko nepremišljeno sprejelo negativno stališče do študije variant za odlagališče radioaktivnih odpadkov. V ozadju je bilo nekako čutiti nezadovoljstvo občinske politike zaradi selitve državnih služb v Brežice, zato bi to potezo lahko razumeli kot prvi konkreten korak v smeri, ki jo je Krško napovedalo v pismu predsedniku vlade – da bo premislilo o nadaljnjem sodelovanju pri državnih projektih. Ob negativnem stališču je namreč manjkalo neko ločeno trezno mnenje, da od države zaradi odlagališča ni mogoče izsiliti prav vsega. Pa ne zgolj zato, ker nadomestila občinam ugasnejo, če agencija za radioaktivne odpadke do konca prihodnjega leta ne najde lokacije za odlagališče, in tudi ne zato, ker je ogroženo veliko delovnih mest v jedrski elektrarni in ker se s tem postavlja na kocko slovenski energetski razvoj, ampak zato, ker imajo Brežice drugo lokacijo za odlagališče. Torej, v tej maščevalni naglici nihče ni pomislil, da ima največjo težavo prav občina Krško, ker že ima odpadke v nekakšnem začasnem skladišču. Državi se torej načeloma nikamor ne mudi, v igri pa še vedno ostajajo Brežice, ki dejansko nimajo česa izgubiti, ker nuklearka stoji na njihovi meji. Slepa zaljubljenca sta si torej spet prekrižala pot. Na kocki je seveda veliko, kajti kjer koli bo izbrana lokacija, bodo ljudje ob njej nasprotovali gradnji. Vplivom na okolje, sploh pa strahu pred potencialno nevarnostjo, ni mogoče postaviti nekih upravnih mej. Nedvomno bi torej moralo priti do dogovora med Brežicami in Krškim o nekakšnem skupnem nastopu pri tem zelo občutljivem projektu. Lokacija v brežiški Vrbini je namreč protiargument krškim zahtevam in nasprotno. Zakaj bi torej država zgradila v Krškem bazen, telovadnico, kolesarsko stezo na Bohorju, če ima rezervni scenarij? Pustimo ob strani, da občina prejema visoko nadomestilo za omejeno rabo prostora, porabe teh sredstev pa ne zna ali noče niti zgolj birokratsko namensko prikazati (denimo, da z njimi odpravlja posledice omejene rabe). Vsak človek, ki stoji na trdnih nogah, lahko torej v negativnem stališču do študije variant vidi odsev brežiško-krške ljubezni.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *